O sveži zelenjavi na tržnici...

Bilo je nekega meglenega ljubljanskega jutra, ko se je stara ženička napotila na tržnico, z namenom, da bi si priskrbela nekaj sveže zelenjave za enolončnico, ki jo je nameravala pripraviti vnukom, ki so ji tega dne napovedali obisk. Ko se je vrnila domov, je bilo še zgodaj zjutraj, tam okoli osmih. Ker je bil obisk napovedan ob dveh, se je odločila, da bo s pripravo enolončnice pričela, ko bo ura na bližnjem zvoniku odbila poldan. In tako je tudi bilo. Enolončnica je bila pripravljena ravno ko je pozvonilo pri vhodnih vratih in sledilo je veselo snidenje, nato pa kosilo. Ko so si vnuki z veliko zajemalko postregli z enolončnico in kmalu potem pričeli hvaliti kuhinjo njihove stare mame, jim je ta odvrnila, da je čar vse dobrote v sveži zelenjavi in tako jim je tudi povedala, kdaj je bila na tržnici in kdaj je enolončnico pripravila. Nekaj časa so vsi skupaj veselo kramljali, potem pa so se vnuki odpravili domov. Na poti nazaj pa se je pričelo vsem Slovencem dobro znano obrekovanje, ki se ga tudi trije vnuki in vnukinja niso mogli vzdržati. Prva se je oglasila vnukinja, ki je študirala medicino in pravi: »Joj, če bi vedela, da je zelenjava s tržnice ne bi jedla enolončnice, kajti zagotovo je vsebovala veliko pesticidov in ni bila pridelana na bio način, jaz pa jem le bio hrano«. Nato se ogolasi vnuk, ki je študiral ekonomijo: »Za zelenjavo je porabila 10 €, za plin 5 €, za testenine 2 €, za pecivo 6 € in za pijačo 3 €. Njen nominalni mesečni dohodek znaša okoli 300 €, kar pomeni, da ji je na dan na razpolago okoli 10 €. Danes je porabila 26 €, tako je za približno 2,5x presegla dnevni nominalni dohodek. Iz tega sledi zaključek, da bi bilo bolj ekonomično, če sploh ne bi prišli na obisk«. Takoj pove svoje še vnuk, ki se ukvarja z antropologijo na fdv-ju: »Ne vem zakaj ji je bilo potreba pripravljati enolončnico, kajti sploh nismo bili lačni, saj nismo imeli nobene potrebe po hranjenju. Jedli smo le, ker nam je hrano pripravila, ker je bil čas kosila in ker smo tako naučeni skozi našo kulturo. Jaz imam tega dovolj, želim živeti le od sončne svetlobe, moram se naučiti kulture rastlin in procesa fotosinteze, ja, ja, to bo to«. Na koncu pa se modro oglasi nihče drugi kot pa tisti moder vnuk, ki študira filozofijo. Ta modruje: »Če malo pomislimo, lahko rečemo, da zelenjava sploh ni bila sveža, kajti (če zanemarimo prevoz pridelka na tržnico in vzamemo, da je zelenjava na tržnici sveža) od trenutka ko je bila kupljena pa do trenutka ko je bila uporabljena so pretekle štiri ure. Kar želim povedati je to, da bi bilo veliko bolj smiselno iti po zelenjavo na tržnico eno uro pred uporabo, kajti takrat bi bila le ta še vedno isto sveža kot pa zjutraj, tako lahko namreč sklepam glede na napis na tržnici, ki ostaja tekom dneva vedno isti (sveža zelenjava), pa čeprav je to v nasprotovanju z logičnim razmislekom. Skratka pojem svež je težko definirati, lahko si ga le predstavljamo kot neko miselno abstrakcijo, kot neko idejo, zelo blizu ideji dobrega, kajti dobro je, če je zelenjava sveža in če je zelenjava sveža, je to dobro in pazite, kajti to ne pomeni, da če zelenjave ni, potem tudi svežega ni in dobrega, kajti ne želim, da bi moja kratka razprava vzburila ljudi, ki ne marajo zelenjave, se pa imajo za dobre...« Študent filozofije se ustavi, ozre se naokoli in spozna, da je sam. Domneva da je med razmislekom pomotoma zašel v napačno ulico in si s tem prikriva dejstvo, da so ostali pobegnili, ker so ga imeli vrh glave. Tako se zadovoljen sam s sabo napoti domov, med tem pa sam pri sebi naprej filozofira. Stara ženička pa tekom teh dogodkov zadovoljna pomiva posodo in komaj čaka na naslednje snidenje z njenimi vnuki.