Ali imamo svobodno izbiro?

Recimo, da imam pred seboj jabolko, ananas in kivi. Svobodno se moram odločiti, katero sadje bi jedel, oziroma, moje hotenje po določenem sadju mora biti svobodno, da se potemtakem za to sadje tudi odločim. Vendar še tako vsakdanja stvar, kot je ta, lahko v sebi skriva cel kup uprašanj v zvezi s svobodo, svobodno voljo in svobodno izbiro. Sprva vzemimo, da ne jem tropskega sadja, ker mi le to preprosto ni všeč. Temu sledi, da iz izbora odpadeta ananas in kivi. Ostane mi le jabolko, le ena možnost za izbiro. Vendar kakšna izbira naj bi to bila, če pa mi je bilo že vnaprej določeno, da kaj drugega ne bom mogel izbrati in tako se takoj znajdem v okviru determinizma. V tem primeru je to, da mi tropsko sadje ni všeč tisti dejavnik, ki mu je svobodna volja podrejena. Tukaj tako pridemo do spornega primera, saj kako naj bo nekaj svobodno, če pa je nečemu podrejeno. Moj odgovor je ta, da mi pojem svobode smatramo tako, kot je definiran znotraj lastne kulture. S tega stališča je potemtakem lahko govoriti, da sem imel svobodno voljo pri izbiri, vendar pa je abstrakten pomen svobode, ki si ga človek lahko le skuša predstavljati čisto nekaj drugega, nekaj brez omejitev in podrejenosti.

Iz zaključka spisa o svobodni volji...

Vsem nam je usojena smrt, torej smrt je usoda. Tudi življenje nam je usojeno, saj se zanj nismo prostovoljno odločili, ampak so se zanj odločili moji starši, torej neka oblast nad menoj in nad mojim življenjem. In če je začetek moje poti krojen z usodo in tudi konec, kako naj si potemtakem ne predstavljam, da ni tudi celotna vmesna pot nič drugega, kot igra in preplatanje usode. Naj bo vse pogojeno ali ne, naj bom svoboden, ali nesvoboden, vedno vem to, da sem, da bivam in tega mi ne more nihče izpodbiti. Vem pa tudi to, da je lažje živeti v zmotnem prepričanju in v utvarah, kot pa raziskovati in razglabljati o resnici, katere rezultat nam že vnaprej ni všeč in se ga bojimo potrditi ter ovrednotiti za pravega. Raje živimo z občutkom svobodne volje kot pa z dejstvom, da je nimamo in raje živimo pod določenimi zakoni, saj se bojimo posledic njihove zrušitve. Skratka bojimo se resnice, saj ta leži onkraj naših sposobnosti doumevanja.

Ekonomija in ekonomičnost...

Bolj ekonomsko bi bilo, če bi sedaj počel kaj drugega kot pa študiral ekonomijo (Murovec, 2008).

O sveži zelenjavi na tržnici...

Bilo je nekega meglenega ljubljanskega jutra, ko se je stara ženička napotila na tržnico, z namenom, da bi si priskrbela nekaj sveže zelenjave za enolončnico, ki jo je nameravala pripraviti vnukom, ki so ji tega dne napovedali obisk. Ko se je vrnila domov, je bilo še zgodaj zjutraj, tam okoli osmih. Ker je bil obisk napovedan ob dveh, se je odločila, da bo s pripravo enolončnice pričela, ko bo ura na bližnjem zvoniku odbila poldan. In tako je tudi bilo. Enolončnica je bila pripravljena ravno ko je pozvonilo pri vhodnih vratih in sledilo je veselo snidenje, nato pa kosilo. Ko so si vnuki z veliko zajemalko postregli z enolončnico in kmalu potem pričeli hvaliti kuhinjo njihove stare mame, jim je ta odvrnila, da je čar vse dobrote v sveži zelenjavi in tako jim je tudi povedala, kdaj je bila na tržnici in kdaj je enolončnico pripravila. Nekaj časa so vsi skupaj veselo kramljali, potem pa so se vnuki odpravili domov. Na poti nazaj pa se je pričelo vsem Slovencem dobro znano obrekovanje, ki se ga tudi trije vnuki in vnukinja niso mogli vzdržati. Prva se je oglasila vnukinja, ki je študirala medicino in pravi: »Joj, če bi vedela, da je zelenjava s tržnice ne bi jedla enolončnice, kajti zagotovo je vsebovala veliko pesticidov in ni bila pridelana na bio način, jaz pa jem le bio hrano«. Nato se ogolasi vnuk, ki je študiral ekonomijo: »Za zelenjavo je porabila 10 €, za plin 5 €, za testenine 2 €, za pecivo 6 € in za pijačo 3 €. Njen nominalni mesečni dohodek znaša okoli 300 €, kar pomeni, da ji je na dan na razpolago okoli 10 €. Danes je porabila 26 €, tako je za približno 2,5x presegla dnevni nominalni dohodek. Iz tega sledi zaključek, da bi bilo bolj ekonomično, če sploh ne bi prišli na obisk«. Takoj pove svoje še vnuk, ki se ukvarja z antropologijo na fdv-ju: »Ne vem zakaj ji je bilo potreba pripravljati enolončnico, kajti sploh nismo bili lačni, saj nismo imeli nobene potrebe po hranjenju. Jedli smo le, ker nam je hrano pripravila, ker je bil čas kosila in ker smo tako naučeni skozi našo kulturo. Jaz imam tega dovolj, želim živeti le od sončne svetlobe, moram se naučiti kulture rastlin in procesa fotosinteze, ja, ja, to bo to«. Na koncu pa se modro oglasi nihče drugi kot pa tisti moder vnuk, ki študira filozofijo. Ta modruje: »Če malo pomislimo, lahko rečemo, da zelenjava sploh ni bila sveža, kajti (če zanemarimo prevoz pridelka na tržnico in vzamemo, da je zelenjava na tržnici sveža) od trenutka ko je bila kupljena pa do trenutka ko je bila uporabljena so pretekle štiri ure. Kar želim povedati je to, da bi bilo veliko bolj smiselno iti po zelenjavo na tržnico eno uro pred uporabo, kajti takrat bi bila le ta še vedno isto sveža kot pa zjutraj, tako lahko namreč sklepam glede na napis na tržnici, ki ostaja tekom dneva vedno isti (sveža zelenjava), pa čeprav je to v nasprotovanju z logičnim razmislekom. Skratka pojem svež je težko definirati, lahko si ga le predstavljamo kot neko miselno abstrakcijo, kot neko idejo, zelo blizu ideji dobrega, kajti dobro je, če je zelenjava sveža in če je zelenjava sveža, je to dobro in pazite, kajti to ne pomeni, da če zelenjave ni, potem tudi svežega ni in dobrega, kajti ne želim, da bi moja kratka razprava vzburila ljudi, ki ne marajo zelenjave, se pa imajo za dobre...« Študent filozofije se ustavi, ozre se naokoli in spozna, da je sam. Domneva da je med razmislekom pomotoma zašel v napačno ulico in si s tem prikriva dejstvo, da so ostali pobegnili, ker so ga imeli vrh glave. Tako se zadovoljen sam s sabo napoti domov, med tem pa sam pri sebi naprej filozofira. Stara ženička pa tekom teh dogodkov zadovoljna pomiva posodo in komaj čaka na naslednje snidenje z njenimi vnuki.

Česa te je strah?

No Andrej, pa povej, kaj si pod tem pojmom predstavljaš:
Če malo pomislim, bi lahko rekel, da je strah človek z masko pošasti. Če ga srečaš v temačnem delu svojega življenja se ga prestrašiš, toda če ga ugledaš v svetlobi, kaj kmalu prepoznaš, da gre le za krinko.

Ali pojmuješ vse strahove enako?:
Sklicujoč se na zgornjo trditev vam bom odgovoril z vprašanjem: Ali si nismo tudi ljudje različni? Nekateri smo bolj nagnjeni k dobroti, drugi pa te dobrote v sebi še niso odkrili in tako so tudi strahovi različni, odvisno od osebe, ki si masko nadene.

Nam lahko poveš kaj o strahovih iz preteklosti in kako si se jih znebil, če si se jih?: Tukaj vsekakor najprej pomislim na strah pred temo, ki se je vame vcepil preko pravljic, pričevanj starih ljudi in televizije. Strah me je bilo iti zvečer spat in v postelji sem se vedno pokril čez glavo in si predstavljal, da je odeja ščit, ki me bo ubranil marsičesa. Toda nekega dne sem imel vsega dovolj in še sedaj se živo spomnim, kako sem nekega večera sam odkorakal po cesti v bližnji gozd in se tam znebil svojih strahov. Po tem dejanju se je v meni razvil ravno nasprotni učinek, ne bojim se teme in ničesar v povezavi z njo. Ne bojim se pošasti, ki bi v njej prežale name, saj edina ki bi jo lahko v svoji okolici srečal bi bil divji prašič, ki pa bi se verjetno prej on mene prestrašil. Seveda bi k strahovom preteklosti lahko pripisal tudi strah pred vesoljci, duhovi in vampirji, toda kaj kmalu so izginili, saj niso bili nič drugega kot plod gledanja filmov po televiziji. Kmalu sem nanje začel gledat bolj kot na like v komediji kot pa v grozljivki.

No, vidim da se kar rad pohvališ o svoji trenutni neustrašnosti:
Eh, dajte no, ne trapajte. Moje mnenje je , da tudi neustrašni imajo strahove, tako da sploh ne moremo govoriti o neustrašnosti.

Zanimivo, nam lahko to bolje pojasnite?:
Zvenelo bo filozofsko, toda kaj potem: Neustrašni se po mojem mnenju bojijo ravno tega, da bi jih njihova neustrašnost kdaj pustila na cedilu. Je pa o neustrašnosti brezpredmetno govoriti, saj je strah pred smrtijo zakoreninjen v vsakem človeku. Četudi ga v zadnji instanci nekateri potlačujejo (samomorilski napadalci), pa je problem v temu, da se oni tega strahu niso znebili, niso ga premagali, temveč le potlačili in tako še vedno prebiva v njih.

Nam za konec lahko zaupate, česa se trenutno najbolj bojite:
Trenutno se sprehajam po delu življenja ki ga prežema svetloba. Za to je odgovorna moja draga Nikolina in tako mi marsikateri strah ne pride do živega, a kljub temu ostajajo določeni strahovi in najmočnejši izmed njih je ta, da bi se moji ljubljeni osebi kaj zgodilo. Zato ji bom vedno stal ob strani jo čuval in branil pred krutostmi sveta.

Želite še kaj dodati?:
Da, ker vem da bo to brala tudi ona, želim na koncu povedati sledeče: Nikolina, ljubim te!!!

Zahvaljujem se vam za pogovor in upam, da se kmalu ponovno kaj pomenimo: Hvala tudi vam in nasvidenje do prihodnjič.

Kaj najbolj boli?

Človek v svojem življenju doživi veliko bolečine, pa najsi bo to psihična ali fizična bolečina, vedno je neprijetna in nezaželena. Toda kaj je tisto, kar človeka najbolj boli? Ne vem za ostale, toda do sedaj najhujšo bolečino sem občutil, ko sem razočaral ljubljeno osebo. Ne samo razočaral, prizadel sem jo in to močno obžalujem. Trdno sem odločen, da se kaj takega ne bo nikoli več zgodilo, to obljubljam njej, sebi in naj se tega zaveda vsak, ki bere ali bo kdaj bral moj blog. Ljubim jo, bolj kot si lahko kdorkoli to predstavlja. Zanjo sem pripravljen narediti vse, pripravljen sem se odreči vsemu, kajti z njo si želim živeti, se poročiti, imeti otroke, se postarati in umreti. Ljubim jo in ona mene in tako vem, da se bodo najini cilji uresničili in da bova skupaj premagala vse težave, kot sva jih do sedaj. Draga Nikolina, ti si moj svet!!!

Vse to in še več...

Draga, dan za dnem povečuješ ljubezen do mene, skrbiš zame, me crtaš in razvajaš. Imaš prijatelje, ki te imajo radi, imaš mene, ki te ljubim. Pomagaš komurkoli, ki je pomoči potreben. Polna si idej, zamisli in cudovitih planov za najino prihodnost. Si ambiciozna in včasih trmasta, kar je predpogoj za uspešno kariero. Si nežna, prijazna, ljubeča, vem da boš najboljša mama. Glede faksa, ne vem kaj bi brez tebe. Vedno poskrbiš, da imava literaturo, sposojaš si knjige, jih rezerviraš, pišeš in zapomniš si pomembne datume ter delaš nama zapiske. Naredila si kolokvij pri PPSS, seminarsko, ki ti bo prinesla + 1,5T, dobila si lepo oceno pri psihologiji in lepo oceno za seminarsko pri PSRS. Si oseba, vredna da te drugi spoštujejo. Ti si moja prva in zadnja misel dneva, si moje sanje in oseba s katero bom preživel življenje. Si opora v težkih trenutkih, si nekdo, ki zna prav svetovati. Si ena in edina, edinstvena, zame popolna in nenadomestljiva. Ti si pesem mojega srca, si utelešenje najlepšega in smisel mojega sveta. Zato vedi, da se oseba kot si ti nima ničesar bati, saj takšnih angelov je malo in za njih življenje lepo skrbi. Ti si dobro in kjer je dobro, tam slabega ni in ga ne bo. Vse to si ti, dragi moj sonček, vse to in še veliko več.