No Andrej, pa povej, kaj si pod tem pojmom predstavljaš:
Če malo pomislim, bi lahko rekel, da je strah človek z masko pošasti. Če ga srečaš v temačnem delu svojega življenja se ga prestrašiš, toda če ga ugledaš v svetlobi, kaj kmalu prepoznaš, da gre le za krinko.
Ali pojmuješ vse strahove enako?:
Sklicujoč se na zgornjo trditev vam bom odgovoril z vprašanjem: Ali si nismo tudi ljudje različni? Nekateri smo bolj nagnjeni k dobroti, drugi pa te dobrote v sebi še niso odkrili in tako so tudi strahovi različni, odvisno od osebe, ki si masko nadene.
Nam lahko poveš kaj o strahovih iz preteklosti in kako si se jih znebil, če si se jih?: Tukaj vsekakor najprej pomislim na strah pred temo, ki se je vame vcepil preko pravljic, pričevanj starih ljudi in televizije. Strah me je bilo iti zvečer spat in v postelji sem se vedno pokril čez glavo in si predstavljal, da je odeja ščit, ki me bo ubranil marsičesa. Toda nekega dne sem imel vsega dovolj in še sedaj se živo spomnim, kako sem nekega večera sam odkorakal po cesti v bližnji gozd in se tam znebil svojih strahov. Po tem dejanju se je v meni razvil ravno nasprotni učinek, ne bojim se teme in ničesar v povezavi z njo. Ne bojim se pošasti, ki bi v njej prežale name, saj edina ki bi jo lahko v svoji okolici srečal bi bil divji prašič, ki pa bi se verjetno prej on mene prestrašil. Seveda bi k strahovom preteklosti lahko pripisal tudi strah pred vesoljci, duhovi in vampirji, toda kaj kmalu so izginili, saj niso bili nič drugega kot plod gledanja filmov po televiziji. Kmalu sem nanje začel gledat bolj kot na like v komediji kot pa v grozljivki.
No, vidim da se kar rad pohvališ o svoji trenutni neustrašnosti:
Eh, dajte no, ne trapajte. Moje mnenje je , da tudi neustrašni imajo strahove, tako da sploh ne moremo govoriti o neustrašnosti.
Zanimivo, nam lahko to bolje pojasnite?:
Zvenelo bo filozofsko, toda kaj potem: Neustrašni se po mojem mnenju bojijo ravno tega, da bi jih njihova neustrašnost kdaj pustila na cedilu. Je pa o neustrašnosti brezpredmetno govoriti, saj je strah pred smrtijo zakoreninjen v vsakem človeku. Četudi ga v zadnji instanci nekateri potlačujejo (samomorilski napadalci), pa je problem v temu, da se oni tega strahu niso znebili, niso ga premagali, temveč le potlačili in tako še vedno prebiva v njih.
Nam za konec lahko zaupate, česa se trenutno najbolj bojite:
Trenutno se sprehajam po delu življenja ki ga prežema svetloba. Za to je odgovorna moja draga Nikolina in tako mi marsikateri strah ne pride do živega, a kljub temu ostajajo določeni strahovi in najmočnejši izmed njih je ta, da bi se moji ljubljeni osebi kaj zgodilo. Zato ji bom vedno stal ob strani jo čuval in branil pred krutostmi sveta.
Želite še kaj dodati?:
Da, ker vem da bo to brala tudi ona, želim na koncu povedati sledeče: Nikolina, ljubim te!!!
Zahvaljujem se vam za pogovor in upam, da se kmalu ponovno kaj pomenimo: Hvala tudi vam in nasvidenje do prihodnjič.
Če malo pomislim, bi lahko rekel, da je strah človek z masko pošasti. Če ga srečaš v temačnem delu svojega življenja se ga prestrašiš, toda če ga ugledaš v svetlobi, kaj kmalu prepoznaš, da gre le za krinko.
Ali pojmuješ vse strahove enako?:
Sklicujoč se na zgornjo trditev vam bom odgovoril z vprašanjem: Ali si nismo tudi ljudje različni? Nekateri smo bolj nagnjeni k dobroti, drugi pa te dobrote v sebi še niso odkrili in tako so tudi strahovi različni, odvisno od osebe, ki si masko nadene.
Nam lahko poveš kaj o strahovih iz preteklosti in kako si se jih znebil, če si se jih?: Tukaj vsekakor najprej pomislim na strah pred temo, ki se je vame vcepil preko pravljic, pričevanj starih ljudi in televizije. Strah me je bilo iti zvečer spat in v postelji sem se vedno pokril čez glavo in si predstavljal, da je odeja ščit, ki me bo ubranil marsičesa. Toda nekega dne sem imel vsega dovolj in še sedaj se živo spomnim, kako sem nekega večera sam odkorakal po cesti v bližnji gozd in se tam znebil svojih strahov. Po tem dejanju se je v meni razvil ravno nasprotni učinek, ne bojim se teme in ničesar v povezavi z njo. Ne bojim se pošasti, ki bi v njej prežale name, saj edina ki bi jo lahko v svoji okolici srečal bi bil divji prašič, ki pa bi se verjetno prej on mene prestrašil. Seveda bi k strahovom preteklosti lahko pripisal tudi strah pred vesoljci, duhovi in vampirji, toda kaj kmalu so izginili, saj niso bili nič drugega kot plod gledanja filmov po televiziji. Kmalu sem nanje začel gledat bolj kot na like v komediji kot pa v grozljivki.
No, vidim da se kar rad pohvališ o svoji trenutni neustrašnosti:
Eh, dajte no, ne trapajte. Moje mnenje je , da tudi neustrašni imajo strahove, tako da sploh ne moremo govoriti o neustrašnosti.
Zanimivo, nam lahko to bolje pojasnite?:
Zvenelo bo filozofsko, toda kaj potem: Neustrašni se po mojem mnenju bojijo ravno tega, da bi jih njihova neustrašnost kdaj pustila na cedilu. Je pa o neustrašnosti brezpredmetno govoriti, saj je strah pred smrtijo zakoreninjen v vsakem človeku. Četudi ga v zadnji instanci nekateri potlačujejo (samomorilski napadalci), pa je problem v temu, da se oni tega strahu niso znebili, niso ga premagali, temveč le potlačili in tako še vedno prebiva v njih.
Nam za konec lahko zaupate, česa se trenutno najbolj bojite:
Trenutno se sprehajam po delu življenja ki ga prežema svetloba. Za to je odgovorna moja draga Nikolina in tako mi marsikateri strah ne pride do živega, a kljub temu ostajajo določeni strahovi in najmočnejši izmed njih je ta, da bi se moji ljubljeni osebi kaj zgodilo. Zato ji bom vedno stal ob strani jo čuval in branil pred krutostmi sveta.
Želite še kaj dodati?:
Da, ker vem da bo to brala tudi ona, želim na koncu povedati sledeče: Nikolina, ljubim te!!!
Zahvaljujem se vam za pogovor in upam, da se kmalu ponovno kaj pomenimo: Hvala tudi vam in nasvidenje do prihodnjič.
