Iz zaključka spisa o svobodni volji...

Vsem nam je usojena smrt, torej smrt je usoda. Tudi življenje nam je usojeno, saj se zanj nismo prostovoljno odločili, ampak so se zanj odločili moji starši, torej neka oblast nad menoj in nad mojim življenjem. In če je začetek moje poti krojen z usodo in tudi konec, kako naj si potemtakem ne predstavljam, da ni tudi celotna vmesna pot nič drugega, kot igra in preplatanje usode. Naj bo vse pogojeno ali ne, naj bom svoboden, ali nesvoboden, vedno vem to, da sem, da bivam in tega mi ne more nihče izpodbiti. Vem pa tudi to, da je lažje živeti v zmotnem prepričanju in v utvarah, kot pa raziskovati in razglabljati o resnici, katere rezultat nam že vnaprej ni všeč in se ga bojimo potrditi ter ovrednotiti za pravega. Raje živimo z občutkom svobodne volje kot pa z dejstvom, da je nimamo in raje živimo pod določenimi zakoni, saj se bojimo posledic njihove zrušitve. Skratka bojimo se resnice, saj ta leži onkraj naših sposobnosti doumevanja.

Ekonomija in ekonomičnost...

Bolj ekonomsko bi bilo, če bi sedaj počel kaj drugega kot pa študiral ekonomijo (Murovec, 2008).